Kozolec na Slovenskem je tradicija. Tradicija lesa, tesarstva in stavbarstva, življenja na podeželju, je skozi trajnost izpričana večstoletna zgodovina naroda, vidna tudi današnjim generacijam. Kozolci so razsejani skoraj po vseh predelih Slovenije. Vendar se iz pokrajine v pokrajino, skozi zgodovino spreminjajo vrste in tipi kozolcev, kar so posledice njihove rabe. Bolj ko se približujemo JV delu Slovenije, bolj dobiva kozolec mogočnejšo obliko in dekorativno izpopolnjeno izdelavo. Prav v naši krajih se začnejo po poljih kazati pravi toplarji, (naprej proti Dolenjski pa so še mogočnejši in lepše okrašeni kozolci.) Z velikostjo in obliko kozolcev so prikazali velikosti kmetij z ornamentiko pa pripovedujejo kakšni ljudje so za te mogočneže skrbeli, ki so jim bili največkrat tudi v ponos. Kljub uporabnosti je kozolec dandanes ostanek preteklega časa, pomnik Slovenske kulturne dediščine.
Dolinškov kozolec Toplar na Šmarčni s tremi pari oken - štanti, sredinsko brano in prislonjenim stegnjenim kozolcem z dvema oknoma - štantoma je bil postavljen leta 1920. Kmetija Knez je bila večja kmetija na Šmarčni, kar je vplivalo tudi na velikost kozolca. Kozolec izdelan iz hrastovega, kostanjevega lesenega ogrodja in ostrešje iz lesa iglavcev je bil vse do leta 1960 krit s slamo, pridelano na domačih njivah. Ob zamenjavi kritine se je delno prenovilo tudi ostrešje, ki se je prekrilo z betonsko kritino izdelano na Jagnjenici pri podjetju Zajc. Betonska kritina je dobro botrovala vse do leta 2013, ko smo jo zamenjali z glineno kritino.
Kozolec je služil različnim namenom, predvsem sušenju sena in žita na drogovih štantov. Sušenje je potekalo tudi v brani, od koder se je pred zimo in vetrovi spravilo suho seno na podstreho kozolca. V spodnjem delu kozolca je bil prostor za kmetijske stroje, spravilo koruznice, sušenje našpiljenega lesa in v jesenskih mesecih spravilu krompirja pobranega iz njiv, kjer se je nato pod kozolcem prebiral in sortiral v gajbice in kasneje v vreče. Leta 1974 se je ob kozolec postavil še stegnjeni kozolec z dvema oknoma, zaradi potrebe po večji količini sušenja sena, kajti kmetija se je preusmerila v večje število živine in pridelavo mleka.
Kozolec je svojemu dejanskemu namenu služil vse do leta 1988. V tistem obdobju se je na kmetiji zgradil novi živinski hlev s podom, kamor se je shranjevalo seno in po dnevni potrebi odmetavalo skozi lino direktno v hlev. Pod kozolcem pa so še vedno imeli prostor kmetijski stroji in drugi materiali.
V letu 2009 sem se z družino odločil, da kozolec očistim in ga prenovim v izvirnem stanju, vanj pa postavim etnološko zbirko kmečkega in gospodinjskega orodja iz naših krajev.
Veliko užitkov ob ogledu kozolca in zbirke.
CIRIL DOLINŠEK
Kozolec je služil različnim namenom, predvsem sušenju sena in žita na drogovih štantov. Sušenje je potekalo tudi v brani, od koder se je pred zimo in vetrovi spravilo suho seno na podstreho kozolca. V spodnjem delu kozolca je bil prostor za kmetijske stroje, spravilo koruznice, sušenje našpiljenega lesa in v jesenskih mesecih spravilu krompirja pobranega iz njiv, kjer se je nato pod kozolcem prebiral in sortiral v gajbice in kasneje v vreče. Leta 1974 se je ob kozolec postavil še stegnjeni kozolec z dvema oknoma, zaradi potrebe po večji količini sušenja sena, kajti kmetija se je preusmerila v večje število živine in pridelavo mleka.
Kozolec je svojemu dejanskemu namenu služil vse do leta 1988. V tistem obdobju se je na kmetiji zgradil novi živinski hlev s podom, kamor se je shranjevalo seno in po dnevni potrebi odmetavalo skozi lino direktno v hlev. Pod kozolcem pa so še vedno imeli prostor kmetijski stroji in drugi materiali.
V letu 2009 sem se z družino odločil, da kozolec očistim in ga prenovim v izvirnem stanju, vanj pa postavim etnološko zbirko kmečkega in gospodinjskega orodja iz naših krajev.
Veliko užitkov ob ogledu kozolca in zbirke.
CIRIL DOLINŠEK
